MB Staging

Kategorija: Zgodbe uporabnic

Za vsako statistiko stoji zgodba. Ženska, ki je poskušala zanositi dve leti in skoraj obupala. Par, ki je prvič slišal za spermiogram in ni vedel, kaj pričakovati. Mama, ki je s sledenjem cikla končno razumela, zakaj ne gre. V tej rubriki delijo svoje izkušnje resnične uporabnice MaybeBaby: o neplodnosti, o čustvenih vzponih in padcih, o testih, ki so spremenili njihov pogled, in o trenutkih, ko so vedele, da niso same. Brez olepševanja, brez happy ending prisile. Samo iskrene zgodbe, ki pomagajo, ker pokažejo, da je ta pot težka, a prehodljiva.

  • Moja zgodba – Od obupa do sreče

    Moja zgodba – Od obupa do sreče

    Moja zgodba – od obupa do sreče in dolga pot do materinstva s pomočjo Maybebaby.si

    Že kot majhna deklica sem sanjala o tem, da bom nekoč postala mama. Ko sem spoznala svojega moža, sva se kmalu začela pogovarjati o skupni prihodnosti in o tem, kako si oba želiva ustvariti družino. Po nekaj letih skupnega življenja sva se odločila, da je napočil pravi čas, da se podava na to čudovito pot starševstva. Točno se spomnim dneva, 9. julija 2020, ko sva govorila, da je zdaj pravi čas in da sva pripravljena in si želiva postati starša.

    Sprva sva bila polna navdušenja in upanja. Vsak mesec sem z nestrpnostjo pričakovala trenutek, ko bom lahko opravila test nosečnosti. A vsakokrat, ko se je na testu prikazala samo ena črtica, sem čutila, kako mi upanje polzi skozi prste. Meseci so se spreminjali v leta, jaz pa sem postajala vse bolj obupana.

    Začela sem se spraševati, ali je kaj narobe z mano. Občutki krivde in nemoči so me prevevali vsak dan. Mož me je poskušal tolažiti, a tudi on je bil tiho zaskrbljen. Kljub temu, da sva ob načrtovanjem nosečnosti veliko pozornosti namenila zdravemu načinu življenja, gibanju in prehrani, nama ni uspelo. Odločila sva se, da bova stvari vzela v svoje roke in poiskala pomoč.

    Na spletu sem naletela na stran Maybebaby.si, ki je ponujala širok nabor izdelkov za pomoč pri zanositvi. Prebrala sem številne pozitivne izkušnje parov, ki so jim ti izdelki pomagali na poti do starševstva. To mi je vlilo novo upanje. Skozi to obdobje najbolj cenim to, da mi je bil partner res ves čas v oporo in, da sva skozi te razburkane valove plula skupaj. Z roko v roki, kljub neuspehom.

    Najprej sem se odločila preizkusiti ovulacijske teste OneStep. S pomočjo teh testov sem lahko natančno določila svoje plodne dni. Vsako jutro sem skrbno spremljala svoje telo in rezultate zapisovala v dnevnik. Poleg tega sem začela uporabljati bazalni termometer Vinca 2.0, ki mi je omogočil natančno merjenje bazalne telesne temperature. S tem sem lahko še bolje razumela svoj menstrualni ciklus in ovulacijo.

    Kljub temu so meseci minevali brez uspeha. Občutila sem, kako se v meni kopičita stres in tesnoba. Začela sem se izogibati druženjem s prijatelji, ki so že imeli otroke, saj me je vsak pogled na srečne družine spomnil na mojo bolečino. Mož je predlagal, da bi morda bilo dobro preveriti tudi njegovo plodnost. Skupaj sva se odločila za nakup sperm testa. Rezultati so pokazali, da bi bilo smiselno izboljšati njegov življenjski slog in dodati tudi prehranska dopolnila, ki jih je dosledno jemal. Začela sva se še bolj zdravo prehranjevati, vključila sva redno telesno aktivnost in omejila stresne situacije. Poleg tega sem začela jemati folno kislino, saj sva prebrala o njenih pozitivnih učinkih na plodnost in razvoj otroka. Skozi ta proces sva se ponovno zbližala in si dajala podporo, ki sva jo oba tako zelo potrebovala.

    Nekega jutra sem se prebudila z občutkom, da je nekaj drugače. Srce mi je razbijalo, ko sem opravila še en test nosečnosti. Ko sem zagledala dve črtici, nisem mogla verjeti svojim očem. Solze sreče so mi polzele po licih. Stekla sem k možu in mu s tresočimi rokami pokazala test. Objel me je tako močno, da sem komaj dihala. Tisti trenutek je bil neprecenljiv.

    Sedaj, ko pričakujeva najinega prvega otroka v začetku leta 2025, se oziram nazaj na najino pot in spoznavam, kako močna sva postala kot par. Hvaležna sva Maybebaby.si za kakovostne izdelke in podporo, ki nama je pomagala doseči najino največjo željo. Želim sporočiti vsem parom, ki se soočajo s podobnimi izzivi: nikoli ne obupajte. S pravo podporo, vztrajnostjo in ljubeznijo je vse mogoče.

    partnerja drug ob drugem

  • Moja zgodba – 1.

    Moja zgodba – 1.

    Moja zgodba se začne leta 2019, ko sem naravno zanosila in je vse potekalo, kot mora…

    Moj predviden rok poroda je bil avgusta 2020.

    Vse je potekalo brez težav, dokler ni prišel 2. februar 2020 in se mi je po 23. uri zvečer ulila kri v 11 tednu nosečnosti – spontani splav. Zelo hudo  je bilo vsem, ki so izvedeli za mojo nosečnost. Preko ginekologinje sem dobila napotnico za psihologa v porodnišnici Ljubljana, kjer so mi pomagali priti čez celoten proces žalovanja.

    Kar nekaj časa ni bilo nobenega napredka v nosečnosti. Vmes je posegla tudi korona, zato sva bila s partnerjem nekaj časa tudi oddaljena en od drugega. Sledil je pregled, decembra 2020, ki je pokazal cisto na desnem jajčniku. Ginekologinja me je napotila na kliniko za neplodnost v Ljubljani, partner pa je med tem opravil spermiogram. Dobila sva datum za pregled v leonišču, 1. aprila.

    Takrat pa je doktor ugotovil s pomočjo ultrazvoka pregrado – cisto na desnem jajčniku oz. endometriom in folikle. Po ugotovitvi je predlagal laparoskopijo in histeroskopijo.

    Julija 2021 naj bi sledil pregled, ki pa je bil prestavljen na začetek septembra. Vmes se je zgodilo, da sem zopet naravno zanosila,… Sledilo je ponovno razočaranje. Nosečnost se je v 8. tednu ustavila. Žalost, razočaranje, ker nama zopet ni uspelo.. Ni preostalo drugega, kot umetni splav s tableti…

    moja zgodba #1

    V istem letu septembra, torej 2 meseca kasneje je sledila operacija, ki se je na srečo izkazala za uspešno, tako so tudi mesec kasneje na pregledu potrdili, da naj bi bilo vse ok in na svojem mestu. V nasprotnem primeru, bi bil izpeljan IVF postopek, vendar je zdravnik zatrdil, da imam dovolj jajčnih celic, da lahko zanosim popolnoma naravno.

    Lani, aprila 2022 sem bila na kliniki, da so nama razložili potek umetne oploditve s postopkom IVF. Maja dobim potrditev konzilija.
    Potem… Potem pa se uresniči moja največja želja – naravna zanositev. Potrditev moje naravne zanositve v mesecu maju 2022, pri svoji  ginekologinji. Kako zelo sva bila srečna, da nama je uspelo…

    Vendar veselje ni trajalo tako dolgo, kot bi si želela… Ponovno so se pojavile težave v 8. tednu nosečnosti, s krvavitvijo, ki pa so jih v porodnišnici Kranj ustavili. Čakanje do pregleda v juniju so pokazale, da je bila zanositev neuspešna, oz. so odkrili hematom in srček ploda ni bil. Ponovna umetna prekinitev s tableti in sledila mi je napotnica za genetiko, katere rezultati so pokazali, da je vse v mejah normale pri obeh s partnerjem. Rezultati njegovega spermiograma na kliniki so pokazali, da je vse v redu. Konec novembra 2022 ponovno moja kontrola na kliniki, kjer sem dobila dodatno krvna testiranja za hormone, protitelesa, APS. Vsi izvidi krvnih testov so zopet potrdili, da ni nikakršnih odstopanj, zato je bilo še toliko težje sprejeti vsa dejstva in pretekle težke situacije, ki so nama prinesle veliko žalosti, stresa,… Odločitev zdravnikov konec novembra leta 2022 je bila napotnica za umetno oploditev.

    Ker si tako zelo želiva dojenčka, sem v marcu letos naredila sprejem za umetno oploditev. Sledile so injekcije Bemfola in Orgalutran. Prvi ultrazvok je na levi strani pokazal 12mm cisto, ki pa sicer kljub temu ni bila ovira za zanositev, na desni strani pa 14mm, kar je bilo premalo za punkcijo. V začetku aprila, so bili rezultati zadovoljivi, saj je na levi strani pokazalo rezultat 18 mm, na desni pa 19 mm. Tako sem v petek 7.4. lahko opravila punkcijo in pridelala eno celico! 🙂

    Trenutno sem v čakanju na prenos zarodka, ki sledi kmalu… Temu pa sledi tudi nadaljevanje moje zgodbe..

  • Kako izmeriti praznino v duši po splavu?

    Kako izmeriti praznino v duši po splavu?

    »Mi znamo ustaviti splav… Dam vam tabletke proti krvavitvi… Vendar, prosim, razmislite o mojih besedah – narava je včasih milostna in pokaže, da je nekaj narobe… Kaj če vam narava s to krvavitvijo želi povedati, da s plodom ni vse v redu… Imate že eno zdravo, čudovito hčerkico… Mnogi nimajo te sreče… Spet boste noseča in takrat bo vse dobro… Razmislite…«

     

    Teh besed ne bom nikoli pozabila. In sem razmislila. Izjemno težka odločitev. Naj gre mala dušica še preden se je utelesila. Naj gre… Pustiš, da narava opravi svoje. Prepustiš in zaupaš, da je to v najvišje dobro te dušice, tvoje hčerkice, tvoje družine, tebe. Naj gre. Preprosto zaupaš. Naj gre. Krvavitev ob splavu pa spremlja tudi krvaveče srce. Narava je pripravila telo za čudovito izkušnjo nosečnosti, spremenila ti je hormonsko sliko, telo doživlja preobrazbo saj nosi v sebi drobceno kepico, novega človeka, tvoje dete. Veš, da ljubiš to bitjece, ki raste in se razvija pod tvojim srcem. In potem se odločiš, da lahko odide še preden si jo prvič stisnila k sebi. Čutiš, da je tako prav, čeprav srce krvavi. Naj gre.

     

    Po spontanem splavu ti morajo sčistiti maternico, da ne pride do sepse. Grem v bolnico. Hladno presenečenje mi pripravi sprejemna sestra. Ne razumem zakaj je tako hladna, groba, ko me sprašuje po osebnih podatkih.  Jočem, ihtim, zebe me, v močnih in zelo bolečih krčih krvavim zelo močno. Ranjena v sem v telo in dušo. Dušica se je poslovila od mene, še preden se je utelesila, sprejela pa me je najbolj hladna sestra od vseh. Svet se mi je podrl v nekaj dneh. Vsemu svetu sem že oznanila, da bo moja triletnica dobila sestrico ali bratca, ta sestra pa ne premore ene sočutne besede, vsaj toplega pogleda… Vendar se po sprejemu v sobo, ko pregleda izvid in napotnico, hladna sestra zdrzne, me sočutno prime za roko in se opraviči… Ker ni vedela, da gre za spontani splav… Mislila je, da sem se sama odločila prekiniti nosečnost. Razlaga mi, da so nekatere ženske prekinitev nosečnosti zamenjale za kontracepcijo. Imajo celo en primer ženske, ki je že dvanajstič naredila splav. Zato so sestre hladne do takih žensk, mi razlaga. Ker to preprosto ni prav. V tistem trenutku se še preveč strinjam z njo. Težko se poistovetim s takšno ženko, tako nemočna v trenutku, ko sem izgubila svoje detece, ki sem si ga tako zelo želela.

    Preden so mi dali narkozo, sem v solzah spraševala ginekologa, če bom sploh še lahko imela  otroka. Nasmehnil se je, me prijel za roko in me potolažil, da ni razloga zakaj ne bi več mogla imeti otrok. Zaspala sem.

    Prebudila sem se z neizmerljivo praznino v telesu, srcu in duši. Telo in psiha sta tako zelo pripravljena na otroka. Otroka, ki ga ne bo. Proces žalovanja se je začel in pol leta sem potrebovala, da sem se poslovila od dušice, ki si me je izbrala za mamo in si potem premislila. Jaz pa sem morala vsakemu znancu pojasnjevati, zakaj nimam trebuha. Tudi partner ni razumel procesa mojega žalovanja in je postajal nestrpen do mojih solz in blažje depresije.

    Pa vendar sem v procesu žalovanja vedela, da sem se odločila prav. Sem pa potrebovala še dve leti, da sem si opogumila ponovno zanositi. In sem donosila še eno čudovito hči.

     

    Ko danes – po skoraj dvajsetih letih – pogledam nazaj, v srcu objamem vse ženske, ki so prestale spontani splav. Izgubile svoje dete. Pa tudi tiste ženske, ki so se odločile za prekinitev nosečnosti. Po lastni izkušnji spontanega splava se toliko bolj zavedam, da je nepredstavljivo težko dati noge narazen, pod močno, hladno belo svetlobo sprejeti narkozo in pustiti, da z mrzlimi napravami strgajo iz tebe življenje… Verjamem, da se večina žensk za prekinitev nosečnosti odloči iz svojega popolnoma osebnega razloga in jih nimamo pravice obsojati. Morda je to ugotovljena bolezen ali huda deformacija otroka, morda razočaranje nad partnerjem ker ni sprejel vloge očeta, kdo ve… Osebne stiske nosijo neskončno različnih obrazov. Po svoji izkušnji vem, da je praznina teh žensk po splavu enaka kot je bila moja. Vprašanje, ki si ga zastavljamo še mnoga leta po splavu, je enako. Kaj bi bilo, če bi donosile tega otroka… Poleg dveh malih okvirčkov za fotografijo z mojima hčerkama, stoji mali okvirček v obliki srčka. Prazen.

    Pa vendar sem se ves čas zavedala, kakšno srečo imam, da sem pred spontanim splavom že imela hčerko. To mi je dalo zavedanje, da lahko zanosim, da lahko spočnem otroka. Tako težje je ženski, ki spontano splavi že prvič, pa potem drugič, sedmič… Ko pride trenutek, ko se par prične zavedati svoje neplodnosti. Čustvene stiske lahko zamajejo še tako trdno partnersko zvezo. Kar dve prijateljici sta se po dolgih letih poskusov umetne oploditve kljub uspešni zadnji oploditvi in prihodu otroka na ta svet, ločili od njunih partnerjev, očetov svojih sinov. Preprosto so njihove zveze, njihove ljubezni ob solzah, upanju, razočaranjih, potiho izgorele. Zdravljenje neplodnosti odnos poglobi ali pa ga razdruži. Nimam nasveta za pare, ker so si tako zelo različni. Opažam, da moški mnogokrat ne razumejo ženskih hormonskih, telesnih, čustvenih nihanj in mnogokrat izpadejo nezreli, neodgovorni in plitki, ker ne čustvujejo na način, ki bi ga ženske pričakovale od njih. Pa vendar bi rada nekaj položila na srce predvsem ženskam. Ženska ženski. Ne pričakujte, da bodo naši moški na enak ali podoben način zaznavali našo bolečino ob neuspelih poskusih, ob negativnih testih nosečnosti, ob naših spontanih splavih. Ne zmorejo tega. Včasih niti ne znajo pomagati, pa čeprav si želijo. Vedo samo, da nam je neskončno hudo, oni pa se počutijo nemočni. Morda nam svojo podporo, razumevanje pokažejo na način, ki ga mi ne zaznamo. Verjemite, ne znajo drugače, ker niso v naši koži. Nimajo naše izkušnje. Hvaležno sprejmite toliko podpore kot so vam je sposobni nuditi. Če vam to ne zadostuje, poiščite podporo pri ženskah, ki imajo podobno izkušnjo kot vi. Ženska ženski je v takih preizkušnjah lahko v najmočnejšo, a hkrati čudovito nežno oporo.

     

    Ob vsakem spontanem splavu je bolečina izgube globoka, dokončna. Žalujemo, a hkrati upamo, da se bo to spremenilo… Narava nas je ženske naredila z osnovnim programom, da je biti mama naše poslanstvo.

    Sama zase vem, da bi v primeru, če ne bi mogla imeti svojih otrok, posvojila najmanj dve siroti. Tako zelo sem si želela postati mama, to poslanstvo je bila najmočnejša sila, ki sem jo čutila od kar vem zase. Zato verjamem, da posvojenega otroka lahko ljubiš tako kot svojega. Verjetno sprva ne čutiš izjemno močnih čustev do posvojenega otroka, a trdno verjamem, da ljubezen do tega otroka raste premo-sorazmerno s skrbjo zanj. Vsaka neprespana noč in tvoja topla tolažba, vsaka buška in tvoja tolažba, vsaka igra, vsak objem hvaležnosti, vsak nasmeh in radost v otroških očeh, poveča ljubezen do otroka, pa četudi ni sad tvojega telesa. Ženske smo čudovita bitja, ki znamo in zmoremo biti mame celemu svetu in vsem otrokom sveta. V svojih prsih nosimo srce neizmerljive kapacitete neskončno ljubiti. Te ljubezni je dovolj za vse. Še posebno za otroke.

     

    Zapisala: Nina  Irt

    ženska in moški

  • Kako podpirati prijateljico, ki se sooča z neplodnostjo

    Kako podpirati prijateljico, ki se sooča z neplodnostjo

    Stiska, brezup, težke preizkušnje za telo, srce in dušo, globoka žalost, depresija, žalovanje ob vsaki mesečni krvavitvi, ker še ni uspelo…, tudi podzavestna zavist in ljubosumje med prijateljicami… Včasih se občutkov ne da pojasniti z besedami. Tako se vsaka od nas kdaj sooči z vprašanjem kako podpirati prijateljico, ki se sooča z neplodnostjo in bolj kot karkoli hrepeni po dojenčku.

    Ana

    »Zakaj moram od drugih izvedeti, da se neuspešno trudiš zanositi že nekaj let?? Midve pa sva vsak dan skupaj, praktično si vse poveva, si vse zaupava, si pomagava, večkrat na dan se slišiva, povsod greva skupaj… Kako si lahko taka? Kaj sem ti naredila? Žalostna sem zaradi tega, ker mi očitno ne zaupaš, da bi ti stala ob strani tudi v tej tvoji stiski… Res te ne razumem, Ana… Po 15ih letih najinega prijateljstva…  Počutim se izdano.«

    »Veš, Nina… Poglej svoj postavo in poglej mene. Tebi se že na daleč vidi, da si plodna in tako ženstvena si… Jaz pa… To je tema o kateri preprosto ne moremo govoriti s teboj. Oprosti.«

    Prijateljica v svoji dolgoletni stiski ni mogla predvideti, da sem bom tudi jaz trudila zanositi. Po njeni oceni in stereotipu, da smo zaobljene ženske s širšimi boki zelo plodne, si je pojasnila, da naj bi jaz zanosila takoj, ko bi se za to odločila. Pa nekaj let kasneje (po tem pogovoru s prijateljico) ni bilo tako. Tri leta sva si s partnerjem prizadevala zanositi, pa ni uspelo. Na koncu sva se razšla.

    K sreči pa je prijateljica zanosila in rodila zdravega sina Lukata.

    Maša

    Druga prijateljica Maša si je prav tako prizadevala zanositi. Prav tako je šla čez vse faze, s katerimi se tokom let med zdravljenjem neplodnosti srečujejo mnogi pari. V njenem primeru se je vsem negativnim občutkom pridružil še sram moža, ker je imel zelo »slabo« spermo, kot rečemo…. Lenivčke. Kljub umetnim oploditvam, zdravljenju neplodnosti, jemanju hormonskih pripomočkov, začetnemu optimizmu in upanju, sta se vedno bolj odtujevala. Mož se je  zatekel v kariero, njena energija pa je kljub njeni mladosti usihala. Težko ti je, ko vidiš svojo najboljšo prijateljico obupano in nemočno. Še posebno, ker sem jaz takrat že imela hčerkico. Vem, da se je iskreno in srčno veselila z mano, a čutila sem njeno globoko hrepenenje in željo po svojem otročku. V takih trenutkih vsaka beseda, vsak nasvet lahko zazveni plehko, neresnično. Mnogo let kasneje mi je povedala, da je v obdobju, ko je vsak mesec z mešanico strahu in hkrati upanja gledala kaj ji bo pokazal test nosečnosti in se zjokala vsakič, ko je dobila menstruacijo, potrebovala le razumevanje in optimistično okolje, spodbudo in sprostitev s prijateljicami. Potrebovala je nekoga, ki je razumel, da ženska, ki jemlje hormone ni povsem »ona« in potrebovala je ljudi, ki so razumeli njena hormonska nihanja in menjave razpoloženja.

    Kako lahko pomagate prijateljici skozi različne čustvene in telesne procese

    Obe prijateljici sta popolnoma drugačni osebi in pomembno je, da začutite kako pristopiti k svoji prijateljici, ki se znajde v takšni stiski. Če je le mogoče, poskušajte začiniti njene težke dneve z dozo humorja – naj se joče od smeha, ne od žalosti. Če sta si blizu, črni humor zelo pomaga. Ustvarita si lahko svoj besednjak za opis stopnje žalosti in bolečine, ki jo preveva ob nihanju hormonov. Popihajta jo v naravo ali si vzemita kak ženski vikend odklop v toplicah – masaže obvezne… Samo v primeru, da je dovzetna za konkretne nasvete, skupaj surfajta po internetu in skupaj poiščita možne rešitve za njene oziroma njune težave. Odkrivaj ji nova obzorja možnih razlogov za neplodnost. Včasih je že zategnjena mišica okoli medenice lahko vzrok, da ženska ne zanosi in lahko pomaga redna terapevtska masaža. Tudi  objem je prava  gesta. Včasih jim je vseeno kaj jim rečemo, včasih jim vsaka beseda veliko pomeni, večino časa pa jim gre vse, kar rečemo v zvezi s tem, na živce. Tega se zavedaj.  Zato počakaj, da začne sama govoriti o tem, če ji paše in samo poslušaj. Daj ji vedeti, da jo podpiraš in da ti veliko pomeni. To je največja podpora, ki jo lahko kdo ponudi. No –  rama »za zjokat« tudi pride prav. Včasih pomaga, da jo zamotiš s čimerkoli in jo iztrgaš iz njenih žalostnih misli in bolečega hrepenenja, spet drugič pa pomaga direkten pogovor o njenih težkih mislih in čustvih ter iskanje konkretnih rešitev, ki jih najdeš tudi tukaj.

    Nežno pa ji prigovarjajte, da njen čas še pride. Povejte ji, da je toliko parov spočelo otroka šele takrat, ko so že obupali nad poslanstvom starševstva in šele, ko so se sproščeno predali ljubeči spolnosti brez pričakovanega cilja – imeti otroka  – takrat je v njuno življenje vstopil mali čudež, malo bitjece. Njuno dete.

    In to se je zgodilo tudi prijateljici Maši. Ko pogleda svojega Jana, so vsa leta brezupa in žalosti le še bled spomin. Danes sta moji hčerki stari 22 in 16 let, njen sin Jan pa 19.

    Taja

    In potem je tu prijateljica Taja. Stara je 49 let in nima otrok. Zdi se, da ji je vsako leto težje, a hkrati je zelo rada v družbi svojih nečakov. Prijateljice smo glede pogovorov o naših otrocih v njeni bližini popolnoma sproščene, ni tabu tem in da nam vedeti, da nam je za to hvaležna. Zelo rada organizira ženske večere, nam kaj dobrega skuha, skupaj praznujemo rojstne dneve, hodimo na masaže, v gledališče, na koncerte, na dolge drink-pogovore o življenju, moških, vzgoji, ljubezni, službah, karierah… S sočutjem poslušamo, ko nam le občasno zaupa, da so večeri osamljeni, da ni nikogar, ko pride domov, da ni otroškega smeha na vrtu njene čudovite hiše… Le poslušamo. In jo objamemo. Več ne moremo narediti za njo. In ona to ve.

     

     

    * iz resničnega življenja in o resničnih prijateljicah (le imena so spremenjena)

     

    Avtor: Nina Irt

  • Najina štafeta – IVF postopek

    Najina štafeta – IVF postopek

    Neplodnost je med nami in postaja resna težava sodobnega časa, saj se z njo sooča, kar vsak 6 par. Pari, ki stopajo po tej poti bijejo bitko, ki si jo ne moremo zamisliti, če je nismo izkusili. Večina parov o svojih težavah ne razlaga okolici in se s tem soočajo sami, nekateri si tudi dolgo ne želijo priznati in odlašajo z obiskom klinike neplodnosti.

     

    Soočanje in priznanje z neplodnostjo je ključnega pomena, saj je uspešnost pri postopkih višja kadar je ženska mlajša od 35 let. Z vsakim letom starosti ženske, odstotki padajo po uspešnosti.

     

    Pozitivno je, da medicina napreduje in danes poznamo več vrst postopkov z biomedicinsko pomočjo. 43 let je že minilo od rojstva Luise Brown, ki je bila prva dojenčica na svetu po postopku IVF. Danes pa se je po vsem svetu rodilo že več kot 8 milijonov otrok po postopku IVF in drugih naprednih metodah.

     

    Pisalo se je leto 1978. Leto, ko se je rodila prva deklica po IVF postopku.

    Od takrat so sanje mogoče in resnične.

    Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo so metode, s katerimi se nadzoruje in pomaga ne samo pri oploditvi jajčne celice, ampak tudi pri prenosu spolnih celic, vgnezditvi in razvoju nosečnosti. Zunajtelesna oploditev je temeljna metoda oploditve z biomedicinsko pomočjo, s katero zaobidejo jajcevode, moške in ženske spolne celice pa združujejo zunaj telesa.

    Na postopek sta napotena takrat, ko izčrpajo vse ostale možnosti zdravljenja neplodnosti, oziroma ko operativno, zdravljenje z zdravili ali kombinirano zdravljenje ni možno ali ni uspešno.

    Poznamo več vrst postopkov z biomedicinsko pomočjo

    • Vnašanje semena partnerja v maternico – intrauterina inseminacija (IUI),
    • vnašanje semena darovalca (donorja) v maternico (AID),
    • zunajtelesna oploditev- in vitro fertilizacija (IVF) in prenos zarodkov (ET),
    • zamrzovanje in odmrzovanje zarodkov (krioprezervacija),
    • neposreden vnos spermija v jajčno celico – (ICSI),
    • neposreden vnos izbranega spermija v jajčno celico – (IMSI ).

    V treh slovenskih centrih za zdravljenje neplodnosti – v UKC Ljubljana, UKC Maribor in Porodnišnici Postojna na leto opravijo med 3000 do 4000 postopkov zunajtelesne oploditve. Po končanem uspešnem postopku se na letu rodi 1300 otrok. To pomeni, da uspešno donosi približno 1000 žensk.

    O poti, ki jo prehodi par pa smo se pogovarjali tudi z bodočo mamico, ki vodi Instagram profil Plus minus in IVF. Za vas pa je tokrat spisala svojo izkušnjo. V kolikor si se morda znašla v podobni situaciji upam, da ti ta zapis vlije kanček upanja in optimizma.

    Želim ti vso srečo in prijetno branje.

    TUKAJ JE NJENA ZGODBA:

    Kaj še čakata? Kdaj bomo zibali? In še mnogo podobnih vprašanj.

    Ko bi le vedeli, da jih imam jaz v glavi še mnogo več. Zakaj nama ne uspe? Je kaj narobe z nama? A bomo kdaj družina?

    Ko bi le vedeli, da vsak mesec z cmokom v grlu kupim nov paket vložkov, tamponov. Ko bi le vedeli, da ob veseli novici prijateljev le s težavo zadržujem solze in na obraz narišem kisel nasmešek in čestitam bodočim staršem.

    Ko bi le vedeli, da lulam na ovulacijske teste, slinim lečo Maybe baby testa, gledam v tisti majhen ‘daljnogledec’ in čakam, da bom na drugi strani zagledala praprot. Praprot kot znak za akcijo. Spolnost nekako izgubi svoj čar, težko jo je ohranit ljubeznivo, napeto, zaželeno. Ni lahko. Ko bi le vedeli, da pazim na hrano, gibanje, jem ananas, maco, matični mleček, pijem pivo in vse ostale zadeve, ki bi naj pomagale. Vsaj malo. Vsaj za kanček.

    Po letu dni truda sem bila pri ginekologinji prvič  postavljena pred dejstvo, da naju čaka nova pot. Predlagala je, da še par mesecev poskušava s Klomidom ali pa dobiva napotnico za ambulanto za zdravljenje neplodnosti. Vprašala sem jo kaj bi ona svetovala in tako sem iz ambulante odkorakala z zeleno napotnico in polno glavo vprašanj. Pa vseeno sem jo sproti polnila s pozitivo in optimizmom. ‘Sej bo! Mogoče pa res zdaj uspe, ko štafeto predajama naprej.’ Tako je rekla ona, da mnogim prav zdaj uspe.

     

    Prvi dan naslednjega ciklusa sem poklicala v ambulanto, tretji dan sem v laboratoriju dala kri in med petim in devetim dnem jemala Femaro. Tablete za spodbujanje ovulacije. Mož je hkrati dal prvi vzorec izliva, prvi spermiogram. Sledili so trije ultrazvoki na katerih so spremljali rast foliklov in pri zadnjem besede zdravnika, da je danes dan za akcijo. Tukaj šele se moraš spravit v red in odmislit, da danes delaš otroke in se nekako spravit v tisti sexi, zapeljivi mood. Sex on demand sva midva temu pravila. Lahko se potrudiš, pičiš romantiko, se sprostiš… ampak nekje zadaj v vesti pa veš, veš zakaj ravno danes.  V roku 14dni je sledila krvavitev. Razočaranje. Krvavitev pa res huda, močnejša in bolj boleča. Pa sva se spet pobrala, sej bo, drug mesec bo, ni še najin čas… Naslednji mesec ponovimo vajo. Sum na policistične jajčnike. Na tretjem ultrazvoku povejo da je spet dan za akcijo. Sledi akcija. In akciji kmalu, žal tudi krvavitev. Še hujša.

    Naslednji mesec se je Slovenija ‘ustavila’. Korona. Ustavilo se je zdravljenje. Nekdo je ugasnil tekoči trak in na njem smo ostali mnogi pari, ki smo se takrat že zdravili. Pred njim pa so se v vrsti kopičili pari, ki bodo na to pot šele stopili. Čakalna vrsta se je daljšala. Čakanje je sprva utrujalo. Potem pa sva de enostavno sprostila. Je kar je, cel svet je na pavzi, nič ne morava. Seks je spet postal zabaven, ne samo zato ker morava, ne samo takrat ko morava. Odnos je rastel, ljubezen tudi, trebuh še ne. In tako smo pregurali do konca maja. V bistvu je bilo prav luštno. Življenje dati on hold, na pavzo, se umiriti, zadihati.

    Konec julija so naju kontaktirali za drugi spermiogram. Po mesecu dni sva dobila klic, vabilo na nov razgovor, spermiogrami so slabi. Tako sva se spet oba znašla v tisti turobni čakalnici.  Zdravnik nama je pojasnil, da zaradi mojih policističnih jajčnikov in slabih spermiogramov predlaga IVF postopek, natančneje ICSI.

    Sledile so krvne preiskave, ultrazvok in nato končno – zelena luč! Konzilij je potrdil, da sva kandidata za IVF. Postopek bi naj izpeljali v roku pol leta, morda malo več… Zakaj spet toliko čakanja je bilo moje vprašanje. Zaradi prestavljenih postopkov prvega vala, zaostankov, potem so tukaj še dopusti in še in še. So naju tolažili, da zdaj sva v sistemu, zdaj bo, ampak traja, gužva je…

    Čez poletje sem imela ponovno ultrazvoke. Zgledalo je kot da se stvari spet zaustavljajo. Ugotavljanje ali imam pregrado ali ne. En zdravnik je rekel ja, drugi ne, spet tretji ja. Moja zdravnica se je odločila, da v prvi postopek gremo brez histeroskopije in jo opravimo kasneje, če bo potrebna. Sem ji zaupala, prav. Torej… kdaj bova na vrsti? Tam enkrat po novem letu je bil odgovor.

    Mesec dni kasneje pa je zazvonil telefon. Sporočiti moram kdaj bo menstruacija in gremo, akcija. Ne vem kdo in kaj je nama takrat naravnal vse zvezde na nebu, ampak ko me je zjutraj zbudila krčevita bolečina prvič le-te nisem sprejela z žalostjo ampak upanjem. Upanjem, ker gre za res.

    Že takoj drugi dan sem dobila kontracepcijske tabletke, ki sem jih jemala do 20.dne ciklusa. in čakala na novo krvavitev. Sledil je UZ in nova krvavitev. Jajčniki so delovali primerno veliki, dobila sem predpisanih 11 dni pikanja z Gonalom in 6dni z Cetrotide. Pred mano je bilo eno težjih obdobij pa tega sploh nisem vedela. Premagovanje strahu pred iglami in študiranje kvantne fizike, kot sem jaz videla pripravo zdravila iz Cetrotide, Gonal je bil proti tem mala malca, vrtiljak čustev, napihovanje, spremembe razpoloženja, nabiranje centimetrov, bolečine v jajčnikih, napihnjenost. Rast foliklov so spremljali z dvema ultrazvokoma. Na prvem je bilo rečeno, da je vse ok, kot mora biti. Na drugem so bili dovolj veliki in zreli, pripravljeni na stop injekcijo.

    Čez štiri dni sva bila pred UKC, pripravljena na punkcijo in predajo semenskega izliva. Pripravljena na predajo štafete. Punkcija ni bila boleča, zaradi narkoze sem se tisti dan naspala kot še nikoli. Na dogodek me je spremljala le še rahla krvavitev in bolečina, ki je v roku par dni pojenjala. Moj trebuh je rastel, bila sem napihnjena kot balon. Pričakovanja so rastla, upanje tudi. In po petih dneh sva ponovno stala pred UKC. Čakala na posvet pred transferjem. Povedali so nama, da so pri punkciji pridobili 8 celic od katerih se jih je 5 oplodilo. Enega bodo vstavili, dva zamrznili, dva pa bi naj bi se še malo razvijala preden jih zmrznejo. Srečna sva bila do neba. Noro, nepopisljivo, vznemirjena in nestrpna. Danes je dan ko bom končno srečka nosečka, od danes dalje se vse spremeni!

    Mož me je moral počakati pred UKC, mene so peljali v tisto isto sobo v kateri sem čakala na punkcijo. Ponovno sem videla dekleta izpred petih dni, vesela zanje, vesela zame.

    Eno po eno so nas klicali v enako operacijsko kot pred petimi dnevi in vsako so pospremili z aplavzom, nasmeškom, vzpodbudnimi besedami in čestitkami.

    Tudi mene. Od trenutka ko je zdravnica poklicala moje ime je spomin nekoliko zamajan. Počutila sem se zaljubljeno, srečno, nestrpno. Korak za korakom sem naredila proti ginekološkemu stolu na katerem so ponovili moje in moževe podatke in mi nato s posebno napravico vstavili moj zlati mali čudežni zarodek. Vse skupaj sem gledala na ultrazvoku, ekranu zraven mene. Stol se spusti nižje, stopim iz njega in ginekologinja mi navdušeno reče ‘čestitamo, noseči ste’.

    Naslednje dneve sva preživljala sproščeno, božala trebušček in se pogovarjala z najino malo piko. Znakom nisem upala verjeti. Bili so pravzaprav zelo podobni tistim pred krvavitvijo. Ne bi jih pravzaprav ločila. Ampak nekaj mi je govorilo, da je to to. Nisem več zdržala in 10. dan zjutraj naredila test. Sama.

    Pokazal se je plus. Prvi plus v mojem življenju. Prvi čisto čisto pravi plus. Solze so se mi ulile po licih, srce mi je poskočilo in s testom v roki sem ponosno stekla v spalnico, k bodočemu atiju. Tisti dan se je vse spremenilo. Hkrati sem nekako postala živčna. Tako zelo strah me je bilo, da mi bo nekdo vzel mojo srečo, najino srečo, ta uspeh!

    Po 4ih dneh sem čakala še na krvni test. Glavo polnila s pozitivnimi mislimi in skrivaj božala svoj trebušček. Drži se pikec majhen, drži! Ob 12:07 je zazvonil telefon. Telefon, ki je prinašal čestitke, dobri rezultati bete! Zares, čisto zares sem noseča!

    Ponovno je živčnost naraščala, postajala sem vse bolj zaskrbljena. Resnično me je bilo iz dneva v dan bolj strah za mojo malo pikico. Končno sva tukaj, naj bo to to. Morala sem se miriti, se sprostiti, dihati, uživati. Čez 14dni sem videla to malo malo piko na ultrazvoku, videla kako utripa in ponovno slišala čestitke.

    Vsak dan odslej je poln upanja, sreče in hkrati poln skrbi in strahu. Vsak dan znova se zavem kako srečna sem, kakšno darilo sem dobila in prisežem, cenim ga najbolj na svetu. Najbolj.

    Tudi ti se sprosti, tudi ti upaj in ne odnehaj. Tudi tvoj čas pride!

     

  • Boš res opustila svoje sanje, da bi postala mama?

    Boš res opustila svoje sanje, da bi postala mama?

    Jaz sem skoraj jih, tako da ne obupaj!
    Tukaj je Katarinina zgodba  👇👇
    S partnerjem sva bila skupaj že 5 let, ko sva se odločila, da bi bil čas, da se nama pridruži še en družinski član.
    Težav z zanositvijo nisva imela, tako da sem kar hitro zagledala plusek na testu za nosečnost. Ko sva skoraj že povedala celi družini in prijateljem, saj je bilo slabost težko skrivati, se je zgodilo najhujše – spontani splav. Najina žalost je bila neizmerna in tudi odločitev, da bi še enkrat zanosila, mi nekako ni bila pri srcu, oziroma v tej smeri niti nisem hotela razmišljati.
    Minilo je nekaj mesecev, ko sva spet načela temo o otročku. Poskušala sva nekaj časa, ampak ni in ni šlo, tako kot se je to zgodilo pri prvi zanositvi. Zato sem se odločila za pregled pri ginekologu, kjer smo ugotovili, da imam 1 jajčnik popolnoma zamašen, drugi pa je na meji uporabnosti. Sledila je operacija, kjer so mi 1 jajčnik odstranili, drugega pa se je doktor odločil rešiti, ker je videl majhen procent možnosti, da nam lahko uspe – in ni obupal.
    In kar je najpomembneje – tudi midva sva se odločila, da ne bova obupala.
    Ravno v tem času sem tudi zamenjala službo, v kateri sem spoznala test za ovulacijo MaybeBaby.
    Seveda, ne bi bila jaz jaz, če ne bi začela MaybeBaby tudi sama uporabljati, čeprav sem bila prepričana, da ga v resnici ne rabim. Joj, sem se zmotila.
    To da nama je v prvo uspelo tako hitro, je bila zgleda zgolj sreča.
    Po uporabi testa za ovulacijo MaybeBaby sem ugotovila, da sem ena izmed tistih, ki nimam ovulacije cca 14 dni po menstruaciji. Pokazalo se je, ja so moji plodni dnevi takoj po menstruaciji, česar nebi ugotovila, če ne bi uporabljala testa za ovulacijo MaybeBaby.
    Končno sva postala starša, zdaj 18 mesečnemu fantku
    Moje sporočilo tebi je: ne obupaj, ne vrzi puške v koruzo. Najdi način, ki ti bo pomagal, da prideta do svojih sanj.
  • Zgodba o nepričakovanem povečanju družine 2+2 :)

    Zgodba o nepričakovanem povečanju družine 2+2 🙂

    Si predstavljaš, da se odločiš za tretjega otroka potem pa kar naenkrat dobi še dva…

    Uf takih zgodb je kar nekaj…tudi mi poznamo eno, saj se je zgodila po uporabi našega ovulacijskega mikroskopa MaybeBaby.

    Da ne bo pomote…ne boš imela dvojčkov, ker boš uporabljala naš ovulacijski test hehe.

    Ker Ireno poznam tudi osebno sem jo o tej izkušnji povprašala in jo prosila, da mi spiše nekaj besed o tem norem potovanju.

    👩‍💻Irenin zapis:👇🏻👇🏻

    Z možem sva že imela dva čudovita fantka…ko sem rodila Nejca si tudi v najbolj norih sanjah nisem predstavljala, da on ne bo moj zadnji otrok. Nejc je bil drugi rojeni sin… sem pa že v sami porodnišnica začutila neko žalost, da je to zadnjič. Takrat sem se potolažila, da mogoče pa tudi ni, saj imam lahko še tretjega, če si ga bom tako želela.

    Leta so tekla Jan in Nejc sta bila iz leta v leto večja in mene je ob pogledu na njiju vedno nekje še mikalo, da si želim še nekrat doživeti nosečnost. Želja je postajala tako velika, da sem jo omenila možu… hja na samem začetku ni bil čisto prepričan a se mi blede a to resno mislim hehe

    Po dveh dneh tihega prmlevanja je le prišel do mene in povedal, da je vse skupaj malo razmislil in, da ideja le ni tako slaba. Skrbela so ga le najina leta, saj takrat res nisva bila več rosno mlada. Jaz sem jih štela že 36 on pa 38…

    Najino načrtovanje se je začelo. Prvi mesec itak nič, drugi tudi ne…vse ok… tretji, četrti, peti, šesti,….13mesec… A sem sploh lahko še noseča?

    Na kar pa sem zasledila oglas za ovulacijski mikroskop MaybeBaby in zdela se mi je kar zanimiva zadeva. Ker sem doma v bližini podjetja, ki prodaja ta produkt, sem se odločila za dodaten posvet in osebni prevzem kar pri njih. Prihod v vašo pisarno pa je bil itak presenečenje, ko sem tam zagledala tebe… joj kako je svet majhen.

    Po posvetu in prošnji o diskretnosti sem v upanju odšla domov. In še danes sem ti hvaležna za tvoje spoštovanje moje želje, da niso vsi okoli zvedeli, da načrtujem dojenča! Jaa punce tam so res fajne.

    Po petih mesecih uporabe MaybeBaby sem zanosila. Sledil je prvi pregled… ginekologinja naju pogleda “waw super sta tole opravila…čestitke pričakujeta dvojčka” ŠOOK.. Kaj? A jaz prav slišim? Dva? Prosim?😳

    Uf takrat res ni bilo to tako zabavno…z možem se nisva pogovarjala mislim, da nekje 7 dni. V tišini sva se vrnila domov, sinova sta bila pri babici midva pa sva kar v tišini sedela. Res sva rabila to premleti. Po treh urah je le mož prekinil tišino s stavkom “Irena po otroke morva” haha joj sej, ko sedaj obujam te spomine mi gre res na smeh…

    In po tem stavku se tišina kar nadaljuje.

    Po enem tednu je mož prišel k meni s celim načrtom..ok draga sedaj pa tako: kupili bomo kombi, mogoče ne bi bilo slabo razmišljati o prizidku in ne skrbi zmogla bova…

    IN SVA!! Danes v  najinem dom ni tišine ampak cel kup otroškega smeha….no kdaj tudi vreščanja…joka….krega….

    Vse imamo, ampak to smo mi 😆

    Tudi ti načrtuješ dojenčka? Svoj ovulacijski mikroskop si lahko naročiš tukaj.

  • Jerneja nosi ovulacijski test kar seboj

    Jerneja nosi ovulacijski test kar seboj

    Jernjeja si je ovulacijski test kupila dober mesec nazaj in z nami že delila svojo prvo izkušnjo:

    Meni je ovulacijski test okej, ampak ga imam šele en mesec. Všeč mi je to, da je majhen in ga nosim kar seboj, saj čez vikend spim pri fantu. 

    Edino kar me moti je to, da ne vem še koliko sline morem dati na lečo, tako, da to se moram še navadit. 

    Hitra dostava, pa tak paket, da se res ne vidi kaj je notri. 

    Svoj ovulacijski test naroči tukaj.

     

  • Nina je s testom za ovulacijo zadovoljna!

    Nina je s testom za ovulacijo zadovoljna!

    Nina je s testom za ovulacijo zadovoljna, saj so se ji končno pokazali plodni dnevi – sedaj pa samo še čaka, da pokaže plusek na testu nosečnosti! Držimo pesti!

    Z testom za ovulacijo sem zadovoljna, glede na mesečni cikle, ki je občasno nereden. Pokazali so se tudi že plodni dnevi na testu, in jih tudi že koristila. Sem zadovoljna z nakupom tega mini mikroskopa… Tako, da zdaj samo verjamem v to in čakam, da se pokaže tisto željeno! 

     

     

     

     

  • Hana je test za ovulacijo podarila

    Hana je test za ovulacijo podarila

    Hana je mamica dveh otrok, ki je zanosila brez težav. Test za ovulacijo je kupila svoji sestrični, ki kar ni šlo in ni šlo.

    Jaz testa na srečo ne potrebujem, ker sem po naravni in relativno “lahki” poti že dvakrat zanosila. MaybeBaby sem podarila sestrični, ki mi je že nekaj časa nazaj zaupala, da ne gre in ne gre. Malo sem bila skeptična, ampak sem vseeno sprejela riziko in ji ga kupila. Itak, da me je čudno pogledala, ampak danes, po treh mesecih mi je hvaležna! Noseča sicer še ni, ampak vsej ve, kdaj ima plodni dni!

    Če tudi poznaš koga, ki test potrebuje ali si to ti – ne odlašaj. Test ti namreč lahko že jutri pove v kateri fazi ciklusa si!

  • Anita test za ovulacijo uporablja drugi mesec

    Anita test za ovulacijo uporablja drugi mesec

    Anita si je test za ovulacijo kupila, ker ima “zmešan ciklus”. Uporablja ga 2 meseca in pravi takole:

    Uporabljam ga že drugi mesec in za enkrat sem odkrila le nekaj plodni dni. In jih tudi izkoristila! 🙂 Moj ciklus je “čisto zmešan”, tako, da ga bom uporabljala še naprej, saj sedaj vsaj približno vem kdaj ovuliram! 

    Če bi rada vedela kdaj so tvoji plodni dnevi naroči svoj test tukaj.

     

  • Intervju z Barbaro: Iskala sem alternativo urinskim testom…

    Intervju z Barbaro: Iskala sem alternativo urinskim testom…

    Barbara je pred 5 meseci prišla k nam po test za ovulacijo. Beseda je dala besedo in prišli smo na idejo, da z njo čez nekaj mesecev naredimo intervju. V tem času je Barbara namreč zanosila. 💝

    Vprašanja, ki smo jih ji zastavili so v bistvu najbolj pogosta vprašanja, ki jih dobimo od vas, tako, da imate v tem intervjuju odgovore iz prve roke.

    Zakaj si potrebovala test za ovulacijo?

    Test za ovulacijo sem potrebovala, saj imam zelo nereden menstrualni ciklus. Z možem sva kar nekaj časa poskušala, da bi zanosila, vendar nama kar ni in ni šlo. Po nakupu testa za ovulacijo, pa sva končno našla prave dneve za ”delanje” otroka , saj sem končno lahko ugotovila kdaj so moji plodni dnevi.

    Kje si izvedela za test za ovulacijo?

    Iskala sem alternativo urinskim testom, ki so samo za enkratno uporabo in sem na spletu naletela na Maybe Baby. Našla sem seveda še FB stran in prenesla priročnik, ki mi je bil v veliko pomoč.

    Na podlagi česa si se odločila za nakup?

    Malo sem bila skeptična glede uporabe, saj sem se s tovrstnim testom srečala prvič. Poklicala sem v podjetje, kjer mi je gospodična pomagala s strokovnim nasvetom in sem ugotovila, da za tem produktom stoji ekipa, ki ima znanje.

     Kaj je bil tvoj največji dvom?

    Da ne bo delovalo, oz. da mi ne bo v nikakršno pomoč. 35 € le ni malo denarja.

    Kaj ti je pri testu najbolj všeč?

    Pri testu mi je najbolj všeč, da je zelo majhen. Seboj sem ga vzela na potovanje, dopust, službo, pač kamorkoli. Pa še zelo enostaven je za uporabo ( ko seveda natančno prebereš navodila ;))

    Kaj te pri testu najbolj moti?

    Pri testu me je najbolj motilo, ker ni kazal pravih rezultatov. Spet sem se obrnila na podjetje in smo ugotovili, da nisem upoštevala navodil do potankosti. Potem pa je šlo brez problema.

    Koliko časa si ga uporabljala?

    Uporabljala sem ga dokler nisem zanosila, torej vse skupaj 5 mesecev. Sedaj pa ko ga ne rabim več, sem ga pa podarila prijateljici, ki tudi načrtuje nosečnost.

    🌸Tebe tvoj test čaka tukaj. 🌸

    Če ti iz katerega koli razloga ne bo ok, nam ga lahko v 14 dneh vrneš, vedno pa nas lahko tudi pokličeš!

     

MaybeBaby logotip
Politika piškotkov

Podrobno o piškotkih si lahko preberete tukaj.